Prvič sem ga videl davnega leta 1989, ko sem kot otrok s starši obiskoval Zaloko, majhno vasico nad Zagorjem pod Čemšeniško planino. Tedaj je bil v tako izvrstni kondiciji, da ga varnostniki bivše jugoslovanske vlade niso dohajali. Ni hodil po običajni turistični poti ampak direktno po planini navkreber in v kakšni uri prišel nazaj kjer so ga čakali z državniškim vozilom. Vedno je pozdravil, prav nič vzvišeno in izmenjal nekaj besed z domačini. Kondicija mu je prišla še kako prav v sledečih turbolentnih letih, ko je bil guru slovenske države. Njegove preobrazbe najprej nisem razumel, toda sedaj počasi dojemam kakšen vizionarski pogled ga je vodil do konca življenja. Bil je Človek z veliko začetnico.
