


Trbovlje moje rodno mesto. Res je, da smo Trboveljčani posebni ljudje. Marsikdo gleda na nas pomilovalno, češ res ste bogi, ker ste rojeni v tisti kotlini, kjer knapi v temo hitijo služit ljubi kruhek. Od koder se izza vsakega vogala kadi gost dim ki sili na kašelj. Kjer stoji najvišji dimnik v Evropi, ki se napaja s premogom enega zadnjih premogovnikov na slovenskem. Res da se ne moremo pohvaliti z vizualno lepoto okolja, načrtovanimi urejenimi parki, čistim zrakom in ravnico. Pa vendar nam je preteklost in boj za preživetje naših prednikov odtisnila v naše gene pečat hrabrosti in bojevitosti. Ni naklučje, da je prav zato od tu izhaja mnogo uspešnih ljudi. Morda v svoji mladosti marsikdo zapostavlja svoje korenine, vendar z leti, vsakič ko se vračaš čutiš, da si tu doma! Vse to doživljam na svoji koži, zato začenjam ceniti to kar imam. Dolina prekopana, s soncem obsijana.
Trbovlje.